Dr. Nikola Jakšić je zvedav, po duši raziskovalec in predavatelj, zaposlen kot vodja projektne pisarne v Kolektorju Etra. V popoldanskem času pa je predavatelj pri predmetu Linearna mehanika nihanj na Visoki šoli za proizvodno inženirstvo v Celju. V okviru predavanega predmeta je izdal učbenik Osnove linearnih funkcij.
Po srednji šoli za strojništvo v Ljubljani je Nikola svojo akademsko pot nadaljeval na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, kjer je tudi doktoriral iz področje dinamike mehanskih sistemov. Svojo poklicno karierno pot je začel kot pripravnik, kasneje mlad raziskovalec in asistent na isti ustanovi, na kateri je doktoriral. Karierna pot ga je vodila iz univerze na Inštitut za energijo Evropske komisije na Nizozemskem in nato prek Turboinštituta v Kolektor Etro.
Zakaj ste se odločiti napisati učbenik?
Izhajam iz akademske družine, kjer so me vzgojili, da je učbenik del učnega procesa. Dolžnost predavatelja je, da učni proces izpelje v celoti; torej tudi, da napiše učbenik. Učbenik v slovenščini za to področje sicer obstaja, vendar je bil napisan za drugo ustanovo in za drugačen, čeprav podoben učni načrt. Zato sem se počutil dolžnega napisati učbenik, kjer bo zbrana snov, ki jo predavam in ki jo nenazadnje tudi preverjam na izpitu. Na Visoki šoli za proizvodno inženirstvi izobražujemo inženirje in ne specialistov za mehaniko. Tega se zavedam in temu je prilagojen tudi celoten pedagoški proces. Tudi izpit, seveda.
O čem teče beseda v učbeniku?
Učbenik govori o mehanskih nihanjih diskretnih in zveznih sistemov. Primer: če udarimo po mizi, miza zaniha. Torej, kako se sila udarca z roko po mizi prenese na celotno nihanje mize in kako ta miza niha. Namenjen je študentkam in študentom na Visoki šoli za proizvodno inženirstvo v Celju, ki omenjene vsebine poslušajo pri mojem predmetu.
Od kje ste črpali informacije?
Vsebino za pisanje sem črpal iz znanja pridobljenega s samostojnim študijem in iz tistega, ki so mi ga predali moji učitelji na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani ter na podlagi lastnih zapiskov priprav na predavanja pri predmetu ter raznih drugih virov. Lahko bi rekel, da je učbenik plod poznavanja področja, ki je rezultat dolgoletnega raziskovalnega in pedagoškega dela.
Koliko časa je potrebno od začetka pisanja do končne izdaje knjige?
V mislih sem začel razvijati idejo že pred tridesetimi leti, čas korona virusa pa sem izkoristil, da sem knjigo tudi dejansko napisal. Osem mesecev svojega prostega časa po službi sem namenil pisanju, nato pa je sledilo še dodatno leto urednikovanja. Uskladiti je bilo potrebno vse strokovne, jezikovne in oblikovalske popravke z različnimi strokovnjaki.
Kaj vam pomeni poučevanje?
Poučevanje je bilo že od samega začetka službovanja del mene. Je dejavnost, v kateri uživam. Predajanje znanja mlajšim generacijam je izjemno pomembno. S tem učbenikom želim mojim študentom pomagati osvojiti obravnavano snov, uspešno opraviti izpit in predvsem biti v okviru svojega profesionalnega dela razgledan in uspešen.
Kako ste sploh prišli na idejo, da bi poleg svojega rednega dela še poučevali?
Zelo rad opravljam svoje delo v podjetju Kolektor Etra, vendar pa sem po letih premora pogrešal raziskovanje in poučevanje. Na omenjeni šoli se je v nekem trenutku pojavila potreba po predavatelju za predmet, katerega vsebina je moje ožje strokovno področje. Poklicali so me in vprašali, če me delo zanima. Prositi se nisem dal.
Kako vam izkušnje v raziskovanju in poučevanju pomagajo pri vsakdanjem delu?
Pri delu na trenutnem delovnem mestu mi vsekakor pomagajo domače in mednarodne izkušnje, predvsem kar se tiče razumevanja bogastva medčloveških odnosov. Smatram, da brez razumevanja slednjih, ni dobrega vodje in vodenja. Pomaga pa tudi to, da sem v letih raziskovanja in poučevanja izostril samodisciplino, organiziranost in sistematičnost ter izvežbal svoj um za reševanje problemov. Pri tem seveda menim, da problem in izziv nista sopomenki. Ali je problem izzivalen ali zgolj nadloga, je odvisno predvsem od dojemanja tistega, ki se z njim sooča. Na probleme gledam kot na nekaj, s čimer se da spopasti. Večinoma jih torej dojemam izzivalno. Težji kot je problem, večji je izziv, slajše je, ko ga uspešno razrešim. Optimizem, vztrajnost in borbenost veljajo. Na koncu je zmeraj vse dobro. Če trenutno ni, to samo pomeni, da še ni konec!
